24. 12. 2020
Janez je bil najmlajši od Apostolov. S svojim starejšim bratom Jakobom sta bila najprej učenca Janeza Krstnika. S svojim očetom sta Janez in Jakob nekega dne lovila ribe, mimo je prišel Jezus in takoj sta pustila ribe in šla za njim. Bila pa sta vzkipljivega značaja, zato ju je Jezus imenoval »sinova groma«. Sicer pa je bil Janez zelo učljiv in je bil Jezusu najbližji. Sveto pismo ga sicer nikoli ne omeni po imenu, večkrat pa kot »učenca, ki ga je Jezus ljubil«. Prisoten je bil pri Jezusovem spremenjenju na gori, pri zadnji večerji (tudi na naši oltarni sliki), na vrtu Getsemani, ob križanju. Ob križanju celo kot edini učenec, skupaj z Marijo. Zato jima je rekel: »žena, glej tvoj sin« in njemu »glej tvoja mati«. Na velikonočno jutro, ko so apostolom žene sporočile, da je grob prazen, sta s Petrom odhitela tja. Ko se je vstali Kristus prikazal apostolom, ko so ti lovili ribe, ga je Janez prvi prepoznal in Petru dejal: »Gospod je!«
Po Jezusovem vnebohodu je Janez šel oznanjat v Efez. Z njim je šla tudi Marija. Tam je doživljal razne preizkušnje, med drugimi tudi to, zaradi katere smo danes tukaj. Nekoč mu je nek poganski duhovnik ponudil kelih zastrupljene pijače rekoč: »če to izpiješ in ne umrješ, bom tudi jaz sprejel vero v tvojega boga«. Apostol je kelih blagoslovil z znamenjem križa, tedaj pa je iz posode planila kača. Ta prizor vidimo večkrat na njegovih upodobitvah.
Ker je odklonil češčenje poganskih bogov, so ga odpeljali v Rim in ga vrgli v kotel vrelega olja, iz katerega je bil čudežno rešen. Izgnan je bil na otoček Patmos v Egejskem morju, kjer je napisal Razodetje ali Apokalipso, to je zadnjo knjigo Svetega pisma, ki govori o Jezosovem drugem prihodu. Po smrti cesarja Domicijana se je vrnil v Efez, kjer je napisal še svoj evangelij, v katerem je »poletel v višave duha«, zato je njegov simbol orel.
Dočakal je 100 let, daleč preživel vse ostale apostole ter najverjetneje edini umrl naravne smrti. Pri nas in po svetu je postal zelo češčen svetnik, zavetnik pisateljev, tiskarjev, kiparjev, steklarjev in seveda tudi vinarjev ter kletarjev.
V vinorodnih krajih, tudi v Dornberku, se je uveljavil blagoslov vina na dan njegovega godu dne 27. decembra. Obred blagoslova vina je, ob medijsko zelo odmevnem krstu vina na Sv. Martina dan, skorajda zamrl. V naši vasi se je vendarle ohranil: Pletenico najboljšega vina je gospodar ta dan napravil in odnesel s seboj k maši in blagoslovu vina. Po maši je vino prinesel domov in po požirek je napravil vsak član družine: on, žena, stari starši in tudi vsi otroci. Potem je šel in po občutku blagoslovljeno vino dolil v vsak sod v kleti. Ker vemo, da je sedaj vse vino posebej zaprto in dolivanje ni mogoče, se lahko blagoslovljeno vino doda drugemu vinu ob prvem pretakanju v kleti.
