Vinorodni griči Vipavske doline rojevajo bogata vina. To so ljudje prav zagotovo vedeli že od nekdaj, še pred prihodom Rimljanov. Celo Kelti so na tem prostoru razširjali vinsko kulturo, toda razmere za vinogradništvo niso bile vedno najbolj naklonjene. Vipavska dolina velja za prehodno pokrajino, ki je skozi svojo burno zgodovino prestala veliko krvavih spopadov. Znana je bitka med vzhodnim in zahodnim rimskim cesarstvom pri Vrhpolju, sledili so napadi Langobardov, vdor Hunov, turški vpadi, avstrijsko-beneške vojne ipd.
Ugodna sestava prsti in odlični vremenski pogoji tudi v nemirnih časih niso dopustili, da bi tradicija pridelovanja vin zamrla. Kako zelo priljubljena je vinska trta v resnici bila, lahko razberemo iz Jožefinskega katastra ob koncu 18. stoletja. Večina rodovitne zemlje je bilo zasajene s trto. Franciscejski kataster iz prve polovice 19. stoletja podrobneje opisuje pogoje za kmetijstvo in vinogradništvo na Vipavskem. Dokument sicer navaja tudi možnost pozebe, slane, močnega vetra in poplavljanja reke Vipave, a vendar naj bi bile tu razmere ugodne. Nižinski del je bil namenjen raznim poljščinam, po južnih obronkih gričev je raslo sadje, najugodnejše lege za vinograde pa so bila zahodna pobočja, medtem ko so bile severne lege poraščene z gozdom, iz katerega so pridobivali kole in paladiče za trtno oporo. Vipavčani so pridelovali zlasti bela vina, ki so se prodajala v Gorici in bližnjih kranjskih mestih.
Knjiga Vinoreja za Slovence Matije Vertovca iz leta 1844 popisuje stare vinske sorte in hkrati prepričuje vinogradnike, naj nasajajo slajše, francoske sorte. Zatem pojasnjuje, da je strah, da to ne bi bila vipavska vina, odveč, kajti zemlja in klima bosta opravili svoje. Navsezadnje bodo tudi francoske sorte postale domača vipavska vina. Strokovno delo Rihemberčanom svetuje, naj trte nasajajo od Sv. Martina do Sv. Katrine. Na zahodnem pobočju naj bi bile odlične lege za vinogradništvo. Iz Dornberka pa omenja trto Klarno mejo, ki jo domačini poznajo kot Mejino, drugje pa kot Klarnico. Uvršča jo med manj plemenite sorte in dodaja, da je postalo Dornberško vino, od kar so si nasadili toliko Klarnice, manj cenjeno. Spet na drugem mestu Dornberčane opozarja, da je mdiselno trte porezati že v jeseni. Tako naj bi jim spomladi ostalo več časa za druga dela v vinogradu.
Če govorimo o posameznikih, ki so zaznamovali vinogradništvo v Vipavski dolini, Brdih in na Krasu, nikakor ne mdemo mimo g. Franca Povšeta in g. Riharda Dolenca, ki sta v drugi polovici 19. stoletja sprožila preporod vinogradništva. S somišljeniki sta ustanavljala vinorejska in sadjerejska društva, delovati so začeli društveni vinogradi (v Brdih z Laškim rizlingom), aktivno se je predavalo o vinogradništvu in sadjarstvu ipd. V Dornberku sta naletela na izredno odzivne, izobražene in razgledane kmetovalce: nekdanji župan Franc Kerševani, župnik Filip Kramar, nekdanji župan Josip Šinigoj, župan Franc Berce, veleposestnik Ivan Bizjak, Josip Mrevlje, Josip Perozzi, Ignacij Križman, Vincencij Šinigoj, Andrej Kavčič, Andrej Bandelj idr. Dne 30. junija 1872 so ustanovili Vinorejsko in sadjerejsko društvo, ki od takrat dalje vsako leto prvo nedeljo v maju organizira pokušino vin z ocenjevanjem strokovne komisije. Opravljali so oglede vinogradov in kleti, izboljševali so čistočo in postopke pri vrenju, zorenju ter shranjevanju vina. Leta 1890 so podali celo prošnjo za sofinanciranje velike skupne društvene kleti. Vino, pa tudi sadje, se je razstavljajo in prodajalo na sejmih v tujini, na Dunaju, Bolzanu itd. Obenem pa je bil to čas izbruhov največjih bolezni v vinogradništvu, oidija in peronospore. Leta 1892 je nastopila še trtna uš, ki je vinarje prisilila v obnovo vinogradov.
Po 1. svetovni vojni se je pojavila nova grožnja z zahoda. Zaradi Italije, ki je bila zelo bogata z vinom, se je domače težje prodajalo, cena pa je iz leta v leto strmo padala. Če je bilo pred 1. svetovno vojno potrebno za liter vina odšteti 30 lir, je pred 2. svetovno vojno cena padla na 3 lire za liter. Obupana društva so se zatekala k žganjekuhi, vendar je Italija preračunljivo uvajala nemogoče trošarine in kazni. Navsezadnje so vsa društva zapadla v velike finančne težave, številne kmetije pa so obubožale.
Po vojni je sledilo množično ustanavljanje zadrug. Podjetju Vino Gorica je intenzivno razmišljalo o izgradnji večje kleti v spodnji Vipavski dolini, s prostori v Dornberku. Kmetje so bili do nove oblasti nezaupljivi in temu nasprotovali, nakar je oblast v 60-ih letih prejšnjega stoletja sprejela odločitev povečati klet v Vipavi. Tako so vipavski vinarji postali kooperanti te zadruge.
Konec 80-ih let 20. stoletja je prišlo do naslednjega vala sprememb. Ustanovila se je zadruga Zaloščan d.o.o., v katero so vstopili nekateri vinarji, drugi so ostali kooperanti stare vipavske, spet tretji pa so se odločili za svojo vinarsko pot. Iskanje svojstvene razvojne poti se je razmahnilo po osamosvojitvi leta 1991, ko so pridelovalci vin doživeli ponovno izgubo trgov. Kljub vsem težavam in izzivom, ki so skozi zgodovino omajali vinogradništvo in vinarstvo na Vipavskem, se vinarji danes lahko pohvalijo z vrhunskimi vini, ki so prepoznavna tako doma kot tudi v tujini. Sedaj je čas, da se ti z ustanovitvijo Konzorcija vinarjev Vipavske doline povežejo in poskrbijo za skupno promocijo žlahtne kapljice.
